Osebnostna rast in živeti po svoje

Za nekatere je osebnostna rast pomembna že kmalu, zame žal ni bila, tavala sem in izgubljala leta, ko sem samo sebe prepričala, da sem srečna. Veste kakšen je potem občutek, ko naenkrat spoznaš, da pa si razmišljal narobe in da so te nekateri ljudje izkoriščali, da so lažje živeli. Seveda zelo boli, ker si te ljudi imel rad, za njih bi naredil vse, sedaj pa si na prelomnici, ko moraš poskrbeti zase in ko veš, da je zate naj pomembnejša osebnostna rast in če tega ne boste naredili, ne boste čutili tiste prave sreče, zadovoljstva, še naprej se boste hranili z tujo srečo, to pa ni prav. 

Vse skozi sem mislila, da bom srečna, če bom osrečevala druge, to mi niti ne bi predstavljalo problema, če ne bi spoznala, da me ti ljudje v bistvu izkoriščajo za svojo srečo in da jim je v bistvu vseeno, kako pa se počutim jaz. Tako je bila moja osebnostna rast na začetku šele v srednjih letih. Danes sem hvaležna, da sem saj v srednjih letih to spoznala, takrat sem bila pošteno jezna, žalostna, krivila sem sebe, da sem si to dovolila, da sem bila tako neumna, da sem milila, da me bo osrečevanje drugih osrečilo. Tako sem vsa leta delala brezvezne stvari, nič posebnega, skrbela za stvari, za katere je drugim zmanjkalo časa in za tiste, ki se jim ni ljubilo narediti določenih stvari. Žalostno ja, moja osebnostna rast je bila nula. Takrat, ko sem to spoznala, sem se kar nekaj časa obremenjevala koliko časa sem izgubila in kje bi danes lahko bila, če bi moja osebnostna rast bila močna, takšna, kot si jo vsak človek želi.

Danes živim svoje življenje, kar nekaj ljudi sem šokirala, ko se je moja osebnostna rast začela, kajti niso bili navajeni, da se upiram in da rečem ne. Jaz pa sem postala srečnejša in se začela zavedati, da je osebnostna rast naj pomembnejša za nas in za našo srečo.